10. marec velja za dan mučenikov. Na ta dan se obhaja god štiridesetih mučenikov, ki so v začetku 4. stoletja svoje življenje predali zavoljo vere. Kot si dame za dan žena zaslužijo cvet, bi naj ‘mučeniki’ kot znak pozornosti simbolično prejeli suhe slive.
Dan mučenikov ima svoj izvor v krščanskem izročilu. Cerkev spomin beleži kot spor iz začetka 4. stoletja, ko je med 308 in 324 letom vladal cesar Licinij. Slednji se je sprl s cesarjem Konstantinom I. Velikim in posledično s krščanstvom. Licinij je bil prepričan, da je kristjane treba spreobrniti ali odstraniti, tako je na svojem območju izdal odlok vojakom, naj se krščanstvu odrečejo ali pa bodo kaznovani s smrtjo. Zahtevi se je uprlo štirideset pogumnežev elitne legije XII Fulminata, ki so za svojo vero bili pripravljeni umreti.
Legenda pravi, da naj bi v zaporu napisali poslovilno pismo z željo, da bi bili pokopani v domači vasi v Mali Aziji, danes znani pod imenom Kyrklar. 9. marca so jih slečene v hudi zimi v bližini mesta Sebaste, danes Sivas v Turčiji, usodno vrgli v tamkajšnji zamrznjen ribnik. Licinij naj bi vseeno grešnikom ponudil zadnjo možnost za preživetje in ob ribnik postavil vročo kopel. Eden od vojakov bi si naj premislil in ‘somučenike’ izdal, a prevelika sprememba temperature ga je vseeno stala življenja. Številka 40 pa še vseeno ostaja upravičena, saj je ob pogledu na borce v ledeni vodi svoja oblačila odvrgel tudi eden od stražarjev, tako da je število mučenikov ostalo zaokroženo.
Mrtvim mučenikom so naslednji dan polomili okončine, jih zažgali na grmadi in njihov pepel raztrosili. Kljub temu da se jim želja po skupnem pokopu ni uresničila, so mučeniki, vseh 40, smrt vendarle dočakali skupaj.
Gospodje bi naj danes kot simbolno darilo v opomin za mučeništvo od svojih dam prejeli suhe slive, trnje in klobaso. Upamo, da vendarle ne bo ostalo le pri tem.
Povzeto po: Dnevnik