Večina ljudi zahodnega sveta živi v prometnih, prenatrpanih mestih. Mnogi od nas so v vsakodnevnem življenju popolnoma odrezani od narave, še posebej v primerjavi z generacijami pred nami. Raziskave kažejo, da prebivalci mest veliko pogosteje trpijo za depresijo in drugimi oblikami tesnobe kot ljudje, ki živijo na bolj podeželskih območjih, obkroženi z naravo.
Ali lahko aktivnost v naravi dejansko pozitivno vpliva na naše možgane?
Študent programa za okolje in vire na Univerzi Stanford si je zastavil isto vprašanje. Raziskovalci so izvedli študijo, v kateri so naključno izbrane udeležence prosili, da 50 minut hodijo bodisi v naravni bodisi v urbani okolici. Pred sprehodom in po njem so jih postavili pred psihološki test. Ugotovili so, da so tisti, ki so se sprehajali v naravi izboljšali kognitivno delovanje in razpoloženje v primerjavi s tistimi, ki so hodili blizu bučnega prometa. Kljub temu da je študija pokazala, da ima narava pozitivni vpliv na duševno počutje, ni preučila nevroloških mehanizmov, na katerih sprememba temelji.
Ali se v naravi vrnemo ‘k sebi’?
Stanje nenehnih skrbi in stresa nas spremlja dan za dnem. Takšna vrsta razmišljanja ni zdrava in dejansko škoduje našemu splošnemu duševnemu zdravju. V mnogih primerih miselne težnje delujejo kot predhodnik depresije in so pogostejše pri ljudeh, ki živijo v mestih, kot pri prebivalci podeželja.
Tovrstno razglabljanje je močno povezano s povečano aktivnostjo na območju v možganih, znanem kot subgenična prefrontalna skorja. Izvedli so študijo, v kateri so pred in po preživljanju časa v naravi ta del možganov izmerili.
Pri raziskavi je 38 zdravih odraslih prebivalcev mest bilo razdeljenih v dve skupini: ena se je sprehajala po bujnem, listnatem, mirnem parku, druga ob glasni večpasovni avtocesti. Nobena od skupin med vajo ni smela hoditi v parih ali poslušati glasbe. Pred samim sprehodom so izpolnili vprašalnik o tem kaj, kdaj in kako razmišljajo. Raziskovalci so opravili tudi preiskave možganov, ki merijo pretok krvi skozi posameznikovo subgenično prefrontalno skorjo.
Rezultati so bili pričakovani. Skupina, ki je hodila po avtocesti, je še vedno imela povečan nivo pretoka krvi v subgenično predfrontalno skorjo. Druga, ki se je sprehajala v naravi, je pokazala izboljšave v duševnosti, v njihovo subgenično prefrontalno skorjo je priteklo manj krvi. Glede na vprašalnik pa z mislimi niso begali in so bili skoncentrirani zgolj na eno stvar.
Poskusite tudi vi!
Pobeg v naravo je preprost in učinkovit način za takojšnje izboljšanje razpoloženja. Če ste pod stresom (ali tudi če niste), pojdite ven! Vsak dan preživite vsaj malo časa zunaj. Naj to pomeni tek v bližnjem parku, sprehod s psom ali osvajanje vzpetine. Spremljajte svoje razpoloženje, svoje misli in napredek bo hitro opazen!
M. V. S.
Vir: Collective Evolution