Vse več gledalcev pozna ta občutek: slika na novem televizorju je ostra in barvita, dialog v filmih ali serijah pa ostane nerazločen. Glasnost zvišujemo, med reklamami pa nas skoraj ogluši glasba. Vklopimo podnapise, čeprav bi raje samo poslušali. Težava ni nujno v našem sluhu, temveč v tem, kako sodobni televizorji fizično predvajajo zvok.
Zakaj višja glasnost ne reši problema
Govor, glasba in zvočni učinki v filmu niso ločeni zvoki, ampak del iste zvočne slike, ki jo televizor predvaja hkrati. Ko preprosto zvišamo glasnost, se sorazmerno okrepijo vsi elementi, ne samo dialog. Zato je pogosto rezultat glasnejši prizor z eksplozijo ali glasbeno podlago, medtem ko govor ostaja potisnjen v ozadje in enako težko razumljiv kot prej.
Dodaten razlog je fizična zasnova tankih televizorjev. Ohišje je vse tanjše, zato je v njem manj prostora za večje vgrajene zvočnike, ki bi lahko čisteje ločili frekvence človeškega glasu od nižjih in višjih tonov glasbe ter efektov. Posledica je zvok, ki deluje ploskovito, brez jasne ločnice med tem, kar nekdo govori, in tem, kar se dogaja v ozadju prizora.
Na kaj biti pozoren pri iskanju jasnejšega zvoka
Če je bralcu najpomembnejša predvsem razumljivost govora pri poročilih, dokumentarcih in serijah, velja pozornost usmeriti v zasnovo zvočnega sistema, ne le v število zvočnikov. Pomaga, če ima sistem namenski osrednji kanal ali funkcijo za poudarjanje govora, saj ta del zvoka obravnava ločeno od glasbe in efektov, namesto da bi ga preprosto ojačal skupaj z vsem ostalim.
Pomembna je tudi možnost prilagajanja zvoka glede na vsebino, na primer ločeni načini za govorne oddaje in za filme z več akcije. Prav tako je smiselno preveriti, kako se izbrani sistem poveže s televizorjem, saj enostavna in zanesljiva povezava pomeni, da bomo izboljšan zvok dejansko uporabljali, ne pa se vračali k privzetim zvočnikom televizorja.
Jasnejši govor ali prostorska filmska izkušnja
Koristno je ločiti dva tipična profila gledalcev. Prvi predvsem gleda poročila, pogovorne oddaje in serije ter mu je najpomembneje, da razume vsak stavek brez podnapisov. Zanj je ključna jasnost govora, ne nujno kompleksna zvočna kulisa.
Drugi gledalec si želi bolj poglobljene filmske izkušnje, kjer zvok prihaja z več strani in ustvarja občutek prostora, na primer pri akcijskih filmih ali igranju iger. Za takega uporabnika število kanalov in razporeditev zvočnikov nista nepomembna, vendar sama po sebi še ne pomenita boljšega sistema, če pri tem trpi razumljivost dialoga. Pravi izbor je vedno odvisen od tega, kaj gledalec dejansko najpogosteje gleda.
Kako razmišljamo o tem v Aliansi
V Aliansi se pri svetovanju o zvoku najprej pogovorimo o tem, kaj kupec dejansko najpogosteje gleda in kje mu trenutna zvočna izkušnja najbolj moti gledanje. Ne izhajamo iz predpostavke, da vsak televizor nujno potrebuje dodaten zvočni sistem, temveč skupaj ugotovimo, ali gre za težavo z razumljivostjo govora, s prostorskim zvokom ali z obojim hkrati.
V naši ponudbi zato najdemo različne izvedbe soundbar sistemov, ki se razlikujejo po zasnovi in namembnosti, zato lahko svetujemo rešitev, prilagojeno konkretnemu televizorju in gledalnim navadam. Pri izbiri **soundbarja** pojasnimo tudi, kako se posamezen model poveže s televizorjem in katere nastavitve vplivajo na jasnost dialoga.
Če torej doma pogosto sežemo po daljinskem upravljalniku samo zato, da bi razumeli, kaj je nekdo v oddaji povedal, to ni znak, da je z našim posluhom nekaj narobe. Gre za razumljivo posledico tega, kako so zasnovani sodobni tanki televizorji, rešitev pa je lahko premišljeno izbran zunanji zvočni sistem. V Aliansi smo na voljo za svetovanje, ki izhaja iz dejanskih navad gledanja, ne iz splošne predpostavke, da je vsak dodaten zvočnik avtomatično korist.
Naročnik članka je: Aliansa d.o.o.