Vsi, ženske in moški, si želimo ljubezni, vendar običajno ne vemo, kaj natančno drug od drugega pričakovati. Ali je brezpogojna ljubezen dovolj? Kolikšna mera razumevanja, podpore in iskrenosti je potrebna, da je zveza uspešna? Želijo moški imeti žensko, ki bo mati, gospodinja in ljubimka hkrati, ali pa si morda ob sebi želijo enakovrednega partnerja?
Prepričanje, da moški, ko se zapletejo z žensko, ne razmišljajo o tem, ali bo to le bežna romanca ali gre za žensko njegovih sanje je zmotno. Tudi moški si želijo biti brezpogojno ljubljeni, psihologija pravi, da celo iščejo preslikavo brezpogojne ljubezni njihovih mater, ko so bili še otroci. Čeprav je težko biti moški v današnjem svetu in ustrezati vsem tem standardom »pravega moškega« mnogi priznavajo, da so tudi oni ranljivi in od ženske želijo podporo, močno in brezpogojno ljubezen.
Moški iščejo čutečo in samozavestno partnerico in priznavajo, da neglede na izgovore na enakopravnosti potrebujejo potrditev in ženski instinkt. To je kanček samozavesti, ki moškemu manjka in s tem ni čisto nič narobe. Čustva so namreč stvari, ki moške v današnjem času naj nebi zadevala, zato potrebuje žensko, ki ga duhovno in čustveno vodi.
Zmotno je prepričanje, da si moški želijo biti zaščitniki ženske, rama, na kateri se lahko njegova šibka boljša polovica zjoče, varen pristan, v katerega se lahko zateče, ko ji gre kaj narobe. Vsak moški, pa najsi bo še tako močan in trden, namreč kdaj v življenju naleti na kakšno oviro oziroma težavo, ki ga prizadene in vrže s tira. Zrel moški takrat prizna, da mu je hudo in da potrebuje pogovor, tolažbo, podporo. Ni ga sram poiskati pomoči pri svoji boljši polovici, od katere pričakuje, da mu bo znala prisluhniti, mu nuditi oporo in celo ustrezno svetovati.
K. F.